Željko Kozinc

Željko Kozinc se je leta 1939 v Zagrebu rodil slovenskima staršema, ki ju je življenje zaneslo tja in ju združilo, vojne strahote pa so družino na srečo vrnile domačim krajem ob Savi, v Brestanico, kjer je  potem odraščal. Od tam ga je vlak vozil v gimnazijo v Brežice in v Celje; njegov študij na zagrebški in ljubljanski univerzi je menjal obraze in vsebine, a po nekaj prvih literarnih objavah in še pred diplomo so študenta kar sredi študijske čitalnice povabili v službo k osrednjemu slovenskemu časopisu. Le kdo bi ponudbo v tedanjih sušnih študentovskih časih lahko odklonil, čeprav je v mladosti sanjal o medicini in, prilepljen na glasbene oddaje iz radijskega sprejemnika, še bolj o dirigiranju.

        Svoj zdaj že šest desetletij trajajoči delovni vek je potem razdelil med novinarstvo, literaturo s potopisjem, tudi domoznanstvom, in gorništvo. Od leta 1958 je pri Mladini, Tovarišu in v Delu gojil literarno reportažo. Od sedemdesetih let do upokojitve 1997 je bil pri Delu komentator in urednik za publicistiko ter zunanjo politiko. Vmes je bil osem let poklicni scenarist. Izdal je okoli 40 potopisnih, publicističnih, proznih in pesniških knjig. Po njegovih scenarijih so posneli sedem celovečernih filmov in 14 tv dram ter štiri dokumentarce. Med nagradami za scenarije izstopata avstrijska državna nagrada Volksbildung za tv nadaljevanko o Juliusu Kugyju leta 1984 ter prva nagrada na festivalu človekovih pravic v Strasbourgu za film Christophoros leta 1986. Scenarij za film Krč je še v časih jugoslovanskega filmskega festivala v Pulju dobil srebrno areno; Kozinc je bil tudi član več žirij. Z romanoma Pridite po Rembrandta in Visoki tujec, ki je leta 2004 zmagal  na natečaju Sveta knjige za najboljši slovenski roman, se je uvrstil tudi med finaliste knjižne nagrade kresnik. Pri založbi Modrijan je izdal deset izletniških knjig – najbolj znana je serija Lep dan kliče - in štiri publicistične knjige. Kot član komisije za kulturno dediščino pri Društvu slovenskih pisateljev je trasiral Slovensko pisateljsko pot in k njej zasnoval in uredil, pretežno tudi napisal knjižni Vodnik po 104 domovanjih pesnikov in pisateljev. Gore so ga vedno vabile, naj je bilo Prisojnikovo okno, Mont Blanc ali Himalaja, kjer je obhodil tudi Kajlaš, sveto goro dveh milijard ljudi tega planeta. Zdaj jih gleda le še od spodaj, pravi z besedami Juliusa Kugyja.

        Najbliže mu je, skoraj že sedemdeset let, pesništvo, ki ubira svoja pota: »Lahko rečem tudi intimistično. Odluščeno je s številnih dejavnosti v življenju, s porekla in izročila, z burnih dogodivščin in odnosov, tudi potovanj po svetu, estetskih in etičnih odzivov na čas; ob zavzetem spremljanju literature, zlasti ruske, francoske in španske. Moja pisava, pretežno v jambih, se je razvijala ob zvestem preučevanju in doživljanju slovenščine. Še zmeraj živi iz erotizma in tudi vitalizma, primernega notranjemu ritmu poznih let.«